Se vam kdaj zgodi, da si nikakor ne morete zapomniti preprostega naslova ali pa si ga zapomnite le delno? Drevo želja je čudovit naslov, ampak ves čas govorim o knjigi Drevo življenja. Ena mojih želj, ki bi jih obesila na drevo želja je zagotovo, da bi si bolje zapomnila naslove (haha).
Opis iz zadnje platnice:
Rdeči je dvestoletni hrast, ki nudi domovanje številnim živalskim vrstam, prijetno senco in zatočišče pa tudi prebivalcem okoliških hiš. V svojem dolgem življenju je videl že marsikaj, a ga današnji svet zna vedno znova presenetiti. Ko se v soseščino priseli nova družina, v hrastovo deblo nekdo na skrivaj vreže napis: SPOKAJTE! Poleg tega se lastnica zemljišča odloči, da je čas, da tudi hrast požagajo. K sreči je v bližnji šoli veliko učencev in učiteljev, ki jim je mar za sočloveka in druga živa bitja.
Topel in srčen mladinski roman, poln duhovitih domislic, poudarja pomen prijateljstva, sprejetosti in sožitja.
Kaj pa menim jaz?
Knjiga je že na dotik topla in mehka, ko s prsti zdrsiš čez prednjo stran pa pod njimi začutiš gladek naslov. Lahko bi jo ves čas držala v rokah, ampak žal tega nekako ne morem. Na 172 straneh spoznamo modrost, srčnost in dobroto hrasta, ki šteje že 216 let. Njegovo ime je Rdeči. Videl in doživel je že marsikaj, a še zdaleč ne vsega. Zgodbo pripoveduje hrast v prvi osebi. Poglavja so kratka, ampak zato nič manj zanimiva.
V knjigi spoznamo delčke življenja velikega, mogočnega hrasta. Ljudje iz njegove soseske mu pravijo drevo želja. Vsako leto ob prvem maju, se ljudje iz mesta ustavijo in nanj navežejo svoje želje, v upanju, da bodo nekoč uresničene. S svojo čudovito krošnjo meče senco na dve hiški. Ena je zelena in druga je modra. Načeloma bi lahko rekli, da v njiju prebivata čisto navadni družini, ampak obstajajo ljudje, ki ne jemljejo vseh ljudi enako. Drevo nekdo namerno poškoduje in vanj vreže besedo ”SPOKAJTE”.
Besede lepo tečejo, zgodba pa je drugačna zato, ker smo vajeni, da nam jo pripovedujejo ljudje. Ne zdi se mi, da bi bila knjiga zato boljša ali slabša, mi je pa bilo zanimivo brati nekaj malo drugačnega. Že dolgo nisem posegala po mladinski literaturi in kot sem že omenila nekaj časa nazaj na Instagram profilu, jo kar malo pogrešam.
Zakaj bi nekdo uničeval drevo, samo zato, da nekomu nekaj sporoči. Sicer se stvarem ne streže na takšen način, ampak vseeno bi lahko ta nekdo premislil, preden je uničeval drevo in preden je nekoga želel spoditi iz lastnega doma. Sicer pa smo ljudje res prav posebna bitja in ne vedno dobra.
”Živali namreč svojih gnezd in rovov ne
zapuščajo prav rade. Bojijo se ljudi, in to z
dobrim razlogom.”
Drevo želja, str. 32
Ne spoznamo pa samo zgodbe drevesa, temveč izvemo nekaj tudi o njegovi ”lastnici”. Zemlja na kateri hrast stoji, je namreč njena. Čeprav je drevo pomembno za njeno zgodovino, se tega ne zaveda dovolj in je odločena, da bo drevo požagala.
Lastnica zemlje je Francesca Maeve. Spominja me na eno mojih sosed, ki jo moti kar nekaj stvari. Nekje globoko v sebi je zelo srčna, a vestno kaže svojo trmasto naravo. Poznaš kakšno takšno?
Da pa ne pozabim na dva pomembna junaka v knjigi. Samar in Stephen. Tukaj se šele skriva prava zgodba. Samar je del tiste družine, ki jih nekdo želi spoditi z besedo vrezano v deblo velikega hrasta. Stephen pa je njen sosed, ki naredi nekaj, zaradi česar ima zgodba takšen konec kot ga ima. Seveda ti ga ne bom izdala.
V zgodbi je razkritih kar nekaj skrivnosti in kar nekaj čudovitih citatov. Knjiga je namenjena predvsem mladini, saj je mladinsko delo, nič pa ne bo narobe, če jo prebere tudi kakšen odrasel. V njej namreč najdemo tudi nekaj življenjskih stvari.
Meni je knjiga všeč, imam pa kljub temu nekaj manjših pripombic. Recimo, da če bi bilo kakšno poglavje manj, ga ne bi preveč pogrešala. Želela bi si tudi, da bi bila kakšna stvar malo bolj podrobno opisana, ampak to je zgolj moje mnenje. Vem, da sta si to dve različni stvari. Po eni strani me ne bi motilo, če bi bila knjiga krajša, po drugi pa želim, da bi bili dogodki bolj podrobno opisani. Mogoče sem malo neodločna tehtnica, kot sem že večkrat omenila in včasih ta izgovor kar malo izkoriščam.
Kako se zgodba konča, boš moral preveriti sam. Lahko pa ti izdam nekaj, meni najljubših citatov.
”Dupline so dokaz, da nekaj slabega lahko
postane nekaj dobrega, če le imamo dovolj
časa in nege in upanja.”
Drevo želja, str. 28
”Res je velik dar, če imaš rad to, kar si.”
Drevo želja, str. 42
”A vsakdo potrebuje upanje.’‘
Drevo želja, str. 125
Mogoče bi vsak od nas moral kdaj prisluhniti drevesom, nikoli namreč ne veš, kaj ti bodo povedali. Iz knjige sem izvedela, da v pripovedovanju šal niso najboljši, ampak so pa še kako dobri v pripovedovanju zgodb.
Hvala založbi Ocean za recenzijski izvod. Ti pa lahko svojega dobiš na njihovi spletni strani.
Želim ti lep začetek tedna in veliko dobrega branja.
