Roman, pri katerem počasi spoznavaš življenje Szymeka in Toske v vasi Chojni. V vsakem poglavju se odvije del njune zgodbe, ki se ti razkriva počasi in za katero moraš biti predvsem potrpežljiv, saj te v naslednjem poglavju ne čaka to, kar pričakuješ, ampak tisto česar ne. To je zgodba o izgubi, žalovanju, travmatičnih preizkušnjah, iskanju nečega novega, ljubezni in prijateljstvu.
Opis iz zadnje platnice:
Roman Rja se začenja leta 2002, na dan, ko je Szymek na obisku pri babici še zadnjič zatopljen v brezskrbno igro z najboljšim prijateljem, na dan, ko zaradi prometne nesreče izgubi oba starša. Deček odslej živi pri babici, Małecki pa se izkaže za pretanjenega prisluškovalca njegovi otroški duši, njegovim tesnobam in strahu, hkrati pa ob skokih v preteklost izrisuje travmatično mladost babice, v katere otroštvo je zarezala vojna. Pred nami se tako odvijeta življenjski usodi predstavnikov dveh generacij, ki ju zaznamuje nezmožnost komunikacije. In če je bil največji izziv starejše generacije, da prebrodi vojne travme, se mlajša spopada z vprašanjem, kako se pomiriti s to dediščino.
Kaj menim o naslovnici:
Vsekakor je to naslovnica, ki zlahka dobi pozornost. Črno bela slika, ki krasi naslovnico, je točno takšna, da se za trenutek ustaviš in jo pogledaš. Ampak res pogledaš. Ne samo ošvrkneš, ampak se na njej zadržiš kakšen trenutek dlje. Tako preprosta slika, v sebi pa skriva toliko. Sigurno se vprašaš, zakaj je na sliki nekdo, ki vstopa v pralni stroj. Zakaj bi nekdo šel v pralni stroj? Kaj je tam? Odgovor na to, najdeš v knjigi.
Kar mi je pri naslovnici oziroma pri celotni knjigi res všeč, pa je, da je knjiga res čudovite barve.
Kaj menim o vsebini:
Naš pripovedovalec začne zgodbo v letu 2002. V enem trenutku Szymek uživa svoje brezskrbno otroštvo v igri s prijateljem, v naslednjem pa se njegovo življenje postavi na glavo. Tako kot njemu, se življenje spremeni tudi njegovi babici, ki je od tistega trenutka dalje dečkova skrbnica.
Vsekakor je to naslovnica, ki zlahka pridobi pozornost. Črno bela slika, ki krasi naslovnico, je točno takšna, da se za trenutek ustaviš in jo pogledaš. Ampak res pogledaš. Ne samo ošvrkneš, ampak se na njej zadržiš kakšen trenutek dlje. Tako preprosta slika, v sebi pa skriva toliko. Sigurno se vprašaš, zakaj je na sliki nekdo, ki vstopa v pralni stroj. Zakaj bi nekdo šel v pralni stroj? Kaj je tam? Odgovor na to, najdeš v knjigi.
Sam začetek mi ni bil všeč. Nevem točno kaj me je zmotilo, vem samo, da se knjige nisem mogla nikakor prav lotiti. Na začetku. Potem pa sem po nekaj prebranih straneh tako padla v knjigo, da je nisem več odložila.
V naslednjih poglavjih spoznamo kako teče dečkovo življenje sedaj, ko njegovih staršev ni več. Prav tako pa nam je v zgodbi razkrita tudi težka babičina zgodba. Toska je namreč svoje otroštvo preživljala med 2. svetovno vojno, njeno življenje pa je bilo tudi po vojni drugačno.
Poglavja se končajo na način, da se zgodi nekaj, zaradi česar ne moreš čakati, da prideš do naslednjega. Ko pa prideš, vsakič znova ugotoviš, da se zgodba v poglavjih izmenjuje med dečkom in babico oziroma med dečkovo sedanjostjo in babičino preteklostjo in, da te je sedaj pričakalo nadaljevanje, ki ga čakaš še od prej, čeprav te noro muči tudi to od zdaj. Zgodbo to naredi še privlačnejšo za radovedne bralce in to je eden izmed razlogov, da knjigo zelo težko izpustiš iz rok pred koncem.
Glavni zgodbi v knjigi sta torej zgodbi Szymeka in Toske. Vseeno pa nam pisatelj predstavi še nekaj drugih zgodb tistih, ki se znajdejo v njunih življenjih.
”Zdaj je vedel le to, da se njegov svet
razlikuje od sveta drugih, skoraj tako, ko se
čokolada razlikuje od juhe…”
Rja, str. 149
Vsaka dodana zgodba ljudi, ki Szymeka in Tosko spremljajo skozi življenje, je zanimiva na svoj način. Tudi ostale zgodbe niso enostavne, je pa vsaka drugačna, saj življenje vsakemu piše svojo zgodbo. Vsaka doda knjigi še dodatne lastnosti, da knjigo bereš in bereš, dokler je ne prebereš. Pri vsem skupaj pa so mi še posebej zanimiva njihova imena. Vem, da so poljska in, da ljudje tam imajo takšna imena, tako kot imamo mi takšna, kot imamo. Pa vseeno se mi zdijo vsa imena in priimki tako posebna, verjetno tudi zato ker sem si tako veselo lomila jezik. Še vedno jih ne znam prebrat, kaj šele, da bi jih morala napisati.
Všeč mi je slog pisanja, zgodba pa je tekoča. Vsaka stvar v knjigi je tam z razlogom. Avtor ne olepšuje ničesar, ampak napiše tako, da si lahko v mislih predstavljaš dogodek, pa četudi bi bilo včasih bolje, da si ga ne. Vsekakor so določeni dogodki tako v življenju Szymka kot Toske, ki so močno zaznamovali njuna življenja in dojemanje življenja na sploh. Vojna je naredila svoje. Dojemanje življenja po vojni pa je vsekakor drugačno. Tudi izguba staršev ali enega od staršev je daleč od enostavnega. Njuna zgodba se skozi zgodbo zapleta in razpleta, dokler se za enega od njiju ne razplete do konca. Knjiga ni težka, vsekakor pa ni lahka. Odličen roman, ki ga je res vredno prebrati.
”Veš, včasih je pobeg edina rešitev, a po
navadi ni.”
Rja, str. 160
Nekaj za konec:
Svoje misli sem sestavila. Sicer mogoče ne tako popolno kot bi si želela, ampak upam, da so vsaj toliko jasne, da ste lahko razbrali, da je knjiga res dobra. Ne govori se zaman, da je to trenutno Maleckovo najboljše delo. Z avtorjem sem se sicer srečala prvič, zagotovo pa ne zadnjič.
”Še dolgo po vrnitvi domov je pred očmi
videla nasmejani obraz fanta, ki je bil videt
sveto prepričan, da je življenje nekaj
zabavnega.”
Rja, str. 204
Najlepša hvala založbi Sodobnost za recenzijski izvod knjige, vi pa lahko svojo dobite na njihovi spletni strani.
Vesela sem, da sem jo prebrala. Vsekakor mi je dala nekaj novega.
Imejte čudovit teden in preberite kaj dobrega.
