Velikokrat si o knjigi ustvarimo mišljenje preden jo preberemo. Potem pa to mišljenje spremenimo. Ali ga spremenimo na boljše ali na slabšem je potem odvisno od same knjige, če jo dejansko preberemo.
Knjiga mi je bila ponujena v recenzijo in najprej sem bila skeptična. Jure Godler je slovenski komik, voditelj, imitator in še vse kaj drugega. Z njegovim humorjem se povežeš ali pa se ne. Jaz sem tista, ki se ne. Zato sem tudi recenzijski izvod sprejela z veliko mero tehtanja (seveda kot prava tehtnica, ki je vedno neodločena). Malo me je skrbelo, da mi knjiga nikakor ne bo stekla, glede na to, da Godlerja ne spremljam ravno veliko, zaradi že omenjenega. Pa sva se na koncu vseeno povezali?
Opis iz zadnje platnice:
Casino Banale je satirična kriminalka, ki opisuje visoko oktanski dan v življenju dveh agentov obveščevalnih služb, Spencerja S. Spencerja, ki je bil poslan od britanske MI6, da pomaga Sovi pri kibernetskih vdorih, in Filipa Novaka, njegovega slovenskega prijatelja.
Agenta odkrijeta tudi, da znani slovenski podjetniški mogotec prodaja svoj imperij, kar bi utegnilo državo pahniti v kremplje balkanskega organiziranega kriminala, istočasno pa ugrabijo predsednika republike, ki bi prodajo lahko preprečil.
Kaj menim o knjigi?
Tega vsekakor nisem pričakovala. Pričakovala sem knjigo nabito s humorjem, tu pa se je moje pričakovanje nekako zaključilo. Ampak je veliko več kot to. Knjiga je dobra. Zapletov je ravno toliko, da te drži pri branju. Mogoče je kakšen malo pretiran, malo preveč filmski, ampak kljub temu, jo moraš prebrati do konca.
Začetek se mi je zdel obetaven, potem pa me je navdušenje minilo, na sicer zelo zanimivem večernem pohodu Spencerja in Novaka. To je eden tistih delov, ki te lahko nasmeji do solz, lahko pa te pusti malo hladnega. Zame je bil preveč, vendar verjamem, da za mnoge druge ni.
Potem pa ugrabijo predsednika in moja radovednost se vrne do te mere, da knjige ne morem več kar tako izpustiti iz rok. Tukaj se je zame začela vsa zabava. Knjiga mi je od tega dogodka dalje postajala čedalje bolj zanimiva in vmes je moj tih nasmešek, zamenjal tudi glasen smeh. Končno sem razumela o čem so govorili vsi, ki so rekli, da se ob knjigi nasmeješ do solz. Solze sicer niso tekle, je pa kljub temu bil smeh kanček glasnejši kot je drugače ob branju. Godlerjev humor je res nekaj posebnega in v Casino Banale ga je izpopolnil tako, da je smešen tudi tistim, ki si drugače z njim niso najbližje.
Vsekakor je to knjiga, ki je popolna za trenutno situacijo. Verjetno vsakemu od nas manjka malo iskrenega smeha in s to knjigo definitivno prideš do njega.
Všeč mi je, da Godler v knjigi ne skopari z besedami in vsako stvar zelo dobro opiše. Prizore si lahko še predobro predstavljaš, vseeno pa nisem prepričana, če si jih želim videti na filmskem platnu. Že tako me redko kateri film, ki je posnet po knjigi, prepriča, tukaj pa sklepam, da bi slovenci to prenesli v določene skrajnosti, ki bi znali knjigi narediti več škode kot koristi.
Ponavadi v svojih recenzijah zajamem tudi citate iz knjige, ampak pri tej se mi zdi, da bom z vsakim od njih povedala preveč. Vseeno pa bom dodala nekaj majhnega, ker brez ne znam in niti ne želim, pa tudi zaključiti morem tako, da boste vedeli, da je ta recenzija moja in brez lepo obarvanega citata pač ne gre.
”Potopiti obraz v sramoti zgolj v dve dlani,
nikakor ne bi zadostovalo ob nivoju
neumnosti, ki ji je bil priča.’‘
Casino Banale, str. 218
Hvala za recenzijski izvod in res se že veselim novih podvigov Spencerja in Novaka.
Želim vam čudovito soboto in ne pozabite na kakšno dobro knjigo.
