Naslov, ki te vabi, da pogledaš v notranjost knjige in prebereš njeno vsebino.
Opis iz zadnje platnice:
V mestecu Holt, kjer se novice hitro širijo in vsak pozna vsakega, sedemdesetletna Addie Moore nekega dne obišče soseda Louisa Watersa z nenavadnim povabilom. Oba sta ovdovela in v življenju sta že marsikaj preživela. Na videz se poznata in morda uspeta najti način, kako pregnati svojo osamljenost.
Nežna zgodba o drugih priložnostih, ki jih ponudi življenje, in o dušah, ki hrepenijo po bližini.
Kaj menim o naslovnici:
Naslovnica ima čudovite barve. Vijolična barva naj bi tudi spodbujala domišljijo in pomagala ljudem, ki iščejo smisel življenja in duhovno izpolnitev. Če povežem naslovnico s samo vsebino, se mi zdi, da imata nekakšno povezavo že zaradi izbrane barve. Sicer glavna lika v knjigi nista ravno iskala smisla življenja, je pa vsekakor njuna povezava pripomogla, da sta se življenja vsak dan bolj veselila.
Bela pisava na temnejši podlagi je vsekakor izstopajoča, kar se od naslova nekako tudi pričakuje. Vedno pa je kakšna stvar, ki mi vedno malo bode v oči in bi jo sama spremenila. Na tej naslovnici me mogoče moti sama postavitev ostalih napisov, ampak to je res zgolj moje mišljenje, ki ga na tem mestu želim deliti.
Ali bi knjigo izbrala zaradi naslovnice? Mene je močno prepričal že naslov, tako, da bi jo izbrala že zaradi tega. Je pa tudi naslovnica simpatična.
Kaj menim o vsebini:
Zame imajo vse knjige, ki vključujejo starejše, nekakšen poseben pomen. Imajo svoj čar, ki me skoraj vedno pritegne. Zdi se mi, da se v takšnih knjigah skrivajo predvsem življenjske resnice, ki me skoraj vedno opomnijo, da stvari nikoli niso tako črno bele. Velikokrat dobim tudi kakšen odgovor na vprašanja, ki so se mi v glavi zastavila že nekaj časa nazaj, pa jih vseeno nikoli nisem delila z nikomer.
Najini duši ponoči je zgodba, ki sledi Addie in Louisu. Sosedoma, ki se poznata zgolj na videz, skozi zgodbo pa postaneta zelo dobra prijatelja, ki se na začetku družita le takrat, ko je na ulicah najmanj ljudi, torej ob poznih večerih in nočeh, kasneje pa se odločita, da se bosta družila tudi čez dan.
Njuna ideja, oziroma bolj njena ideja, se mi zdi super. Čudovito bi bilo, če bi se tudi v resničnem svetu ljudje sami od sebe tako povezovali, da bi bili tako pogumni, da bi naredili prvi korak, predvsem tisti, ki so v letih, kot sta Addie in Louis. Ampak to je težko. Predvsem v današnjem času, ni tako enostavno kar potrkati nekomu na vrata in ga vprašati nekaj nenavadnega, ne vsakdanjega.
”Da pri teh letih nekoga dobro spoznaš. In
ugotoviš, da ti je všeč, in odkriješ, da
navsezadnje še nisi za staro šaro.
Najini duši ponoči, str. 54
Branje je lahkotno. Vrstice kar letijo in hitro prebereš vsako poglavje. Res mi je všeč kakšen odnos sta glavna lika razvila med sabo, še bolj pa sta mi všeč ona dva. Že na samem začetku sta se mi prikupila in verjamem, da se bosta tudi tebi. Za razliko od njiju, mi njuni otroci niso najljubši, ampak povsod so liki in osebe, ki nam ne pašejo.
V knjigi ne boste našli pretiranih zapletov, jih je pa vseeno nekaj, ob katerih ti postane malo težko. Kljub temu, da ni velikih zapletov, je knjiga lepo branje, ki te na koncu ne pusti ravnodušnega. Še več. Razmišljati začneš o stvareh, o katerih mogoče ne razmišljaš tako pogosto, saj jih ne doživljaš na takšen način, čeprav so nekaterim, predvsem starejšim, stalnica. Govorim predvsem o osamljenosti, o povezanosti družine, o preteklosti…
”Ta kraj ni nič posebnega.
Kakor ga vzameš. Pomembno je, s kom si,
je rekel Louis.”
Najini duši ponoči, str. 164
Me je pa predvsem zmotilo to, da v knjigi ni uporabljen premi govor. Tudi odgovori na vprašanje, ki sem ga zastavila na Instagramu, so mi potrdili, da nisem edina, ki jo to moti. 26 od 30 vas je takrat namreč potrdilo, da vam je pri pogovorih v knjigah pomembno, da je uporabljen premi govor. Na story objavo pa so mi takrat prijazno pisali tudi iz založbe Vida in mi povedali, da v tej knjigi premi govor namenoma ni uporabljen, saj tudi Kent Haruf v originalu piše brez njega. Čeprav mene še vedno moti pomanjkanje le tega, se mi zdi zelo pomembno, da so v založbi sprejeli odločitev, da pustijo besedilo takšno, kot je v originalu. Takšen je stil Harufa in s tem se je potrebno sprijazniti. Upam, da če kdaj napišem knjigo (bodimo optimistični, mogoče kdaj dejansko kaj nastane), da bodo tudi mene tako spoštovali pri založbah in obdržali moj stil. Po stilu je namreč avtor znan in kdo smo mi, da bomo njegov stil spreminjali zgolj zato, ker nam nekaj ni všeč.
Nekaj za konec:
”Mislim, oba sva sama. Predolgo sva že
sama. Že leta. Osamljena sem.”
Najini duši ponoči, str. 9
Osamljenost je velik problem, vendar je o njem veliko premalo govora. Osamljena ni samo ena generacija. Osamljeni so starejši in mlajši. Sploh v letošnjem letu se je osamljenost nekaterih še povečala s prihodom covid-19. Oddaljujemo se tako od svojih prijateljev, kot od svojih starih staršev, saj jih ne želimo izpostavljati nevarnosti. Premalokrat pa se spomnimo, da jim lahko osamljenost malo olajšamo tudi s tem, da jih pokličemo, povprašamo kako so in se z njimi malo pogovorimo. Saj včasih ravno osamljenost odnese največ duš.
Ko smo že ravno pri klicanju starejših, bi vas rada opomnila na en čudovit projekt Humanitarčka – Čvekifon. Namenjen je klepetanju starejših s starejšimi, da se med seboj pokličejo, izmenjajo kakšne recepte, zanimive anekdote, ali pa zgolj slišijo, da v vsem tem niso sami in da se lahko tudi med sabo povezujejo v čudovito skupnost, čeprav so kilometre narazen.
Čvekifon – 080 3807
Najlepša hvala založbi Vida za recenzijski izvod. Bila je nepričakovana pošiljka, ampak toliko bolj sladka. Priznam, da sem si knjige želela od kar sem zagledala objavo na Instagramu.
Želim vam čudovit začetek prihajajočega tedna. Ostanite zdravi in preberite kaj dobrega.
