V začetku meseca septembra je e-knjiga Androidi čutijo v barvah (Jaka Tomc) dobila svojo fizično različico. Iz založbe Proksima so mi jo prijazno poslali in z veseljem sem jo prebrala. Se mi zdi, da sem dobila kar malo kurje polti, ko sem jo prejela po pošti. Nekaterim je to sicer že stara praksa, jaz pa sem prvič prejela recenzijski izvod.
Opis, iz zadnje platnice:
Leto 2048. Robbie je eden od 40.000 androidov, ki so čez noč izgubili svobodo. Vzrok? Nekdo od njih je ubil človeka. Bizarno, saj se morajo ravnati po zakoniku, ki to onemogoča. Začnejo se mučna zaslišanja, podkrepljena z zastraševanjem. Ali res lahko celotno vrsto zaprejo v taborišča zaradi enega incidenta? Jih sploh nameravajo izpustiti ali je vse skupaj del večjega načrta, katerega cilj je, da bi se androidov dokončno znebili?
Kaj menim o naslovnici:
Jaz jo preprosto obožujem. Prva stvar, ki jo zagledam na naslovnici in ki mi je najbolj všeč, so vsekakor čudoviti barvni odtenki. Tudi silhueta naredi na naslovnici nek svoj poseben čar, vendar so vsekakor barve tiste, ki prepričajo. Naslovnica se ponaša tudi s prepričljivo belo tipografijo in zelo dobro se mi zdi, da je naslov napisan s tiskanimi črkami in postavljen na sredino. Tako dobi, kljub čudovitim barvam v ozadju, mesto vodje. Zanimivo mi je, da je v zgornji del postavljen še kratek citat. Naslovnico sicer izpopolni, ampak, če ga ne bi bilo in bi v tem primeru bil sam naslov postavljen malo višje, ga niti ne bi pogrešala. Ali bi knjigo izbrala zaradi naslovnice? Vsekakor.
Kaj menim o vsebini:
Na prvo žogo bi rekla drugačna. Nisem še brala česa podobnega. Prva stvar, ki jo moram omeniti je ta, da ko sem prvič prebrala samo naslov, sem mislila, da knjiga govori o telefonih. Ko nekdo omeni android, je prva stvar, ki mi pade na misel telefon, ki me zadnje čase spravlja ob pamet. Ampak temu ni tako. Knjiga govori o napredni tehnologiji, ampak bistveno boljši in naprednejši kot so naši androidi. Verjetno bom na to besedo sedaj gledala malo drugače.
Sama zgodba je, kot sem že prej omenila, drugačna. Bere se gladko in v vsakem poglavju spoznaš nekaj novega o tem, kako bi dejansko lahko svet enkrat stal. Knjiga je napisana tako, da zgodbo pripoveduje več oseb v dveh različnih obdobjih. Za nas sta sicer obe obdobji dogajanja še v prihodnosti, za like v knjigi pa sta to sedanjost in preteklost. Všeč mi je, da lahko samo zgodbo spoznamo iz večih zornih kotov, čeprav temu ponavadi nisem preveč naklonjena. Tukaj pa se mi zdi, da je zgodba tako kompleksna, da je pomembno, da je napisana iz večih zornih kotov, saj tako zato izveš toliko pomembnih stvari, brez katerih zgodba ne bi bila dovolj jasna. Same zgodbe ne bom izdajala moram pa povedati, da je v njej kar nekaj besednih dvoboj in pri tem so uporabljeni dobri argumenti, ki jih ponavadi v resničnem življenju malo manjka.
Moj najljubši lik v knjigi je nekdo, ki nima neke bistvene vloge pri vsem skupaj, ampak je tako zabavna, da sem se ji vmes kar malo nasmejala. Do takrat, da vzameš knjigo v roke in jo prebereš, naj ta lik ostane majhna skrivnost. Verjemi pa, da ti bo popolnoma jasno o kom govorim, ko prideš do tiste strani.
Skozi zgodbo je bilo nekaj presenečenj, dogodkov, ki jih nisem pričakovala. Tudi konec je bil tak. Ne morem pa se čisto odločiti, ali sem bila z njim zadovoljna ali ne. Nekdo, ki je po horoskopu (vsaj polovična) tehtnica, mora najprej res dobro pretehtati pluse in minuse tega zaključka.
”Androidi niso stroji,
temveč zavedajoča se bitja.”
Androidi čutijo v barvah, str. 114
Med branjem pa se mi je v glavi pojavilo tudi kar nekaj vprašanj glede sobivanja z androidi. Poznamo sicer robote takšne in drugačne, ampak ti androidi so dejansko nekaj čisto drugega. Težko ga ločiš od človeka. Le kako bi to delovalo v naši ljubi Sloveniji. Zgodba se dogaja v Ameriki, kjer je točka razvoja na višji ravni, pa se vseeno močno krešejo mnenja. Ampak kako bi to izgledalo pri nas? Bi jim dovolili sobivanje z nami ali bi jih poskušali zatreti? Ali res potrebujemo takšno stopnjo tehnologije?
”Ljudi je bilo strah in ko jih je strah,
posežejo po skrajnih ukrepih.”
Androidi čutijo v barvah, str. 39
Nekaj za konec:
S pisateljem se nisem srečala prvič. Prebrala sem knjigo Pokanje mehurčkov, ki me je prepričala, kljub temu, da ima knjiga le 82 strani. Bila je ravno prav dolga, da te knjiga posrka vase in ravno prav kratka, da jo lahko uporabiš za branje na plaži. Že takrat sem bila vesela, da sem odkrila še enega slovenskega pisatelja, ki mi je všeč.
Našla sem tudi citat, ki sem ga sicer že prej zasledila na instagramu knjižne blogerke pesem_ptic, ki se je tako kot njej, tudi meni močno vtisnil v spomin, saj je res nekaj posebnega.
“Zame je umetnost nekaj neprecenljivega.
Izražanje čustev skozi resnične medije je
nekaj, kar nas dela človeške.”
Androidi čutijo v barvah, str. 107
Knjigo Androidi čutijo v barvah bi vsekakor priporočila v branje vsakomur, še posebej pa tistim, ki se vam zdi razvoj tehnologije zanimiv in v njem uživate.
Hvala založba Proksima za recenzijski izvod.
Lepo se imej in ne pozabi prebrati kakšne super knjige.
